Intervju v prilogi Delo in Dom

Po objavi lepega prispevka, v katerem smo v oddaji Ambienti predstavili prenovo vrta v idrije, smo me poklicali iz priloge Delo in Dom, če bi bila pripravljena dati intervju za njihove bralce. Ker sem že kot študentka to revijo vedno rada vzela v roke (in tako je tudi danes) sem bila prav vesela. Za vse, ki ste revijo zamudili, spodaj pripenjam celoten intervju:

 

Dobra priprava je polovica izvedbe

Ureditve okolice hiše se praviloma lotimo enkrat, morda dvakrat v življenju, hkrati pa je to pomemben element, ki vpliva na vsakodnevno kakovost bivanja. Zato je toliko bolj pomembno, da se načrtovanja lotimo celostno in enako skrbno kot pri notranjih prostorih. Vodilo pri urejanju zunanjih površin naj bo, da se tam počutimo prijetno, da ne zahtevajo veliko vzdrževanja in so uporabne čim daljši čas v letu. O tem, kako se lotiti načrtovanja okolice hiše, zakaj je tako pomemben dober načrt in katere so najpogostejše napake, smo se pogovarjali s krajinsko arhitektko Saro Peternel.

Idealno bi bilo, če bi se urejanje okolice hiše končalo hkrati z gradnjo hiše, a večina investitorjev se odloči, da bodo celoto uredili v daljših časovnih presledkih. Kako se lotiti tako obsežnega projekta in kaj je ključno?

Taki primeri so redki, največkrat se začne z arhitekturo in nato nadaljuje z okolico. Je pa vse več strank, ki se hkrati ob projektiranju hiše odločijo še za projekt okolice. Takrat sodelujem z arhitektom in stranko. To se mi zdi ključno, da se ob projektiranju hiše misli tudi na to, kako bo urejena okolica, predvsem če je teren zelo strm ali kako drugače težko dostopen, zahteven. Bistveno je, da imamo že v začetku jasno vizijo končne ureditve, nič hudega, če potem dela potekajo postopoma. Pri izvedbi se največkrat postavijo objekti in morebitni oporni zidovi, ki bodo ravnali teren. To je zelo pomembno, saj se lahko zgodi, da ko je hiša postavljena, niso več mogoči dostopi in je nadaljnje urejanje terena oteženo ali celo nemogoče.

Pogosto vidimo novogradnje, katerih okolica še leta po vselitvi ostane neurejena ali vsaj nedokončana. Zakaj je po vaših izkušnjah tako – je razlog pomanjkanje denarja ali prej neizdelan načrt?

Najbolj pogost razlog je zares pomanjkanje denarja. Sploh pri Slovencih bi rekla, da je hiša, tudi okolica – naš novi dom, življenjski projekt in v prvi fazi ljudje finance namenijo hiši. Druga stvar je pomanjkanje časa. Tudi če so finance razpoložljive in načrt izdelan, je ekip in različnih mojstrov, ki bodo delali na vrtu, veliko in usklajevanjem enega in drugega izvajalca zahteva tudi veliko časa in živcev. Ko je hiša pod streho, si ljudje radi malo oddahnejo in se psihično spočijejo, preden se lotijo novega izziva – ureditve okolice. Nato pa je seveda še to, kar ste omenili – neizdelan načrt. Večkrat se lastniki lotijo urejanja okolice sami, vendar pogosto nanese tako, da se ob mnogih dejavnikih, ki jih je treba upoštevati, preprosto ne znajdejo več in se odločijo za pomoč. Takih klicev in zgodb je res veliko. Mnogokrat pa vedo, kaj si želijo, ne pa, kako bodo do tega prišli. Vidijo čudovite slike vrtov in kotičkov na internetu, ni pa tako preprosto, da se kot kolaž en motiv preslika v en kot vrta, drugi v drugega.

Kaj je pomembno pri načrtovanju okolice hiše, da bo gibanje po prostoru logično in prijetno?

Sprva je pomembna analiza prostora in okvirna razporeditev posameznih programov, ki se bodo dogajali v vrtu. Pri analizi prostora ovrednotimo posamezne dele okolice glede na to, kako primerni so za posamezne programe. Upoštevamo smeri neba in vplive okolice (kje je bližina ceste, kako moteča je sosedova drvarnica, kje se odpirajo lepi pogledi, kje so pogledi, ki bi jih raje zakrili …). Na podlagi analize nato razporedimo programe v prostor. Del okolice, ki bo namenjen infrastrukturi, servisnim prostorom, nadstrešku, dovozu, del okolice, ki bo imel okrasno in bivalno funkcijo, gospodarski del …
Pomembno je predvideti, kako se bodo ti programi med seboj povezovali. Sama se s strankami pogovarjam o vseh mogočih scenarijih uporabe njihovega vrta (ob prihodu na dvorišče – kako bodo parkirali in nato vzvratno zapeljali na cesto, kako bo obrnjen nadstrešek, po kateri strani hiše se bo šlo na teraso, v primeru dežja – kako blizu hiše bo nadstrešek, kako daleč so pripravljeni iti do smeti, bodo organske odpadke kompostirali, jim bo res prijetno, če bo vroča kad tako blizu bivalne terase ali bi jo morda raje umestili v drug del vrta, kjer je predvidena savna na prostem …). Na podlagi razporeditve, ki že določi lokacijo posameznih programov, se nato izdela načrt. Zasnove se oblikovno lahko razlikujejo med seboj, vendar če sta analiza in razporeditev ustrezno pripravljeni, bosta gibanje in bivanje v tem vrtu prijetna ne glede na izbrano varianto.

načrtovanje vrta, urejanje okolice

Sogovornica se je pred nedavnim lotila zasnove vrta z bazenom, ki je bil prav poseben izziv. Ker je za bivalni vrt ostal dokaj omejen ter hkrati ozek in dolg prostor, ga je bilo treba navidezno skrajšati in horizontalno členiti.

Kdaj je najbolj primeren čas za načrtovanje ureditve in nato za izvedbo ter v kakšnem času je zunanja ureditev lahko končana, če ni finančnih omejitev?

Najbolj primeren čas za načrtovanje je konec jeseni oziroma pozimi. Takrat imamo dovolj časa, da se v miru pripravimo, razmislimo, kaj si želimo, in izrišemo načrt. Izvajalce rezerviramo po novem letu, da se spomladi že takoj lahko začne izvedba. Pomlad je ugoden čas tako za gradbena dela kot saditev. Za gradbena dela ne sme biti premrzlo, tako da z izvedbo ne kaže prehitevati. Prav tako s saditvijo in rastlinami. Včasih so ljudje zelo neučakani, marca ob prvem soncu že sadijo in nato jočejo, ko pozeba pobere nove ljubljene rastline. Načeloma je dober čas za izvedbo takrat, ko ponoči temperatura ni več pod ničlo. To govorim za gradbena dela, za rastline bi rekla nekje od aprila naprej. V najhujši poletni vročini s sajenjem počakamo, izjema so vrtovi z namakalnim sistemom, vendar morajo tudi takrat stranke upoštevati navodila izvajalca, da rastline ne doživljajo prevelikega šoka. Najboljši čas za rastline je v resnici jesen, saj se pozimi dobro ukoreninijo in lahko nato spomladi vso svojo energijo usmerijo v vegetativni del. Časovni načrt izvedbe je precej odvisen od vremena. Ne samo dež, ampak tudi razmočena tla so ovira, tako da je nemogoče natančno predvideti, v kolikšnem času bo okolica dokončana. Ko se pri izvajalcih izvedba zamakne enemu, se zamakne vsem strankam in tako nastajajo zamude. Druga stvar je obsežnost posega in koliko izvajalcev bo delalo na vrtu – če gre le za prevetritev in saditev, je lahko končano v dnevu ali dveh, če je posegov več (in zahtevajo svoj čas – da se recimo betonski zidovi osušijo itd.), potem je proces bolj dolgotrajen. Kljub vsemu, če je vreme naklonjeno, se da vrt izvesti (od sanacije starega do izvedbe novega) v mesecu, dveh. Včasih pa traja tudi več mesecev, da se zamenjajo vse ekipe in je na koncu vrt kot iz revije.

Kakšne so prednosti celovite ureditve okolice in na kaj je treba biti pozoren, če se je lotevamo v več etapah? Poznejši izkopi in nenačrtovana dela verjetno investicijo še dodatno podražijo, prav tako podaljšajo čas izvedbe?

Najbolje je, da se okolica načrtuje skupaj s hišo. Če te možnosti ni, pa naj se vsaj načrtuje celovito, da vemo, kakšna bo vizija končne ureditve. Če izvedba poteka po korakih in po načrtu, potem naj ne bi bilo nenačrtovanih del. To se zgodi, če se problemi rešujejo stihijsko.

Pri načrtovanju okolice za novogradnjo imamo tako rekoč proste roke, medtem ko so pri prenovi okolice starejše hiše možnosti bolj omejene. Kako se torej lotiti v tem primeru in na kaj moramo paziti pri prenovi?

Včasih so prenove še bolj čarobne, saj stari vrtovi vključujejo velika stara drevesa ali grme, ki jih čistina novogradenj navadno nima. Analiza prostora in razporeditev sta pri obeh enaka. Pri starejših vrtovih bodo ta stara markantna drevesa zagotovo ena od kvalitet, okoli katere nastaja nova zasnova. Pri izvedbi je na ta drevesa treba paziti, da se ne poškodujejo ali celo umrejo. Drugi dejavnik je dostop, ki je pri mnogih obstoječih hišah zelo omejen. Tu je treba premišljeno razporediti prihod različnih izvajalcev, da ne delajo drug drugemu škode ali si ne onemogočajo dela zaradi prej izvedenih del. Treba je vedeti, kje pod zemljo je infrastruktura, česar marsikateri lastnik ne ve. Prebita cev za vodo je še najmanjši problem, ta se hitro zamenja. Sama imam za zdaj dobre izkušnje s preurejanjem starih vrtov, kljub temu da je izvedba pri novogradnjah načeloma preprostejša.

Prej velika in težko dostopna brežina je zdaj po načrtu krajinske arhitektke odprt nivojski vrt s tremi terasami. Vrt je tako postal bolj funkcionalen in se ne le vizualno, temveč tudi fizično precej povečal.

Kakšna je okvirna cena ureditve okolice hiše na kvadratni meter?

To je nemogoče reči. Nekateri ljudje si želijo zgolj izčiščene tratne ploskve, drugi imajo radi veliko rastlin in si zamislijo večje primerke, zato zgolj rastlinski material stane od nekaj tisoč do nekaj deset tisoč evrov. Nato je odvisno od izbire materiala – bo dvorišče asfaltirano, bo tlakovano, morda lito z betonom? Kakšen bo program v vrtu – nekje bo letna kuhinja in bazen, drugje zgolj trata in babičina klop, ki se prenaša iz generacijo v generacijo. Takih pavšalnih odgovorov ne dajem rada, saj nikoli niso točni.

Načrtovanja ureditve se sicer lahko lotimo sami, kdaj pa se je po pomoč pametno obrniti k strokovnjakom?

Ko ne vemo, kaj bi. Ni nujno, da so problemi veliki, velikokrat je potreben nasvet pri majhnih ukrepih. Načeloma pa je pomoč strokovnjaka zares potrebna pri parcelah, ki so težko dostopne, na brežinah, pri vrtovih, v katere bo vključenih veliko programov, saj je pomembno, kako se bodo med seboj povezovali. Naslednji so objekti kulturne dediščine (to pač niso novogradnje), kjer tudi ni vseeno, kakšna bo okolica.

Katere so najpogostejše napake, ki jih opažate pri ureditvah okolice hiše? Najverjetneje se pokažejo šele ob vsakdanji uporabi ali celo po več letih (denimo preblizu hiše posajena drevesa, ki zastirajo dnevno svetlobo; premalo zasebnosti …).

Poleg tega, kar ste omenili, je pogosto tudi nepoznavanje rastlin in sajenje na napačne lege. Pa denimo izbira neštetih rastlinskih vrst, a le po nekaj primerkov vsake vrste, zaradi česar je vrt videti kot vrtnarija. Bolje je saditi manj rastlinskih vrst, vendar več primerkov posamezne vrste skupaj, v skupini, homogeno. Rastline naj se sadijo na rob trate, trata pa naj ostaja homogena združena ploskev. Velike okrasne trave sredi zelenice so bolj okraski kot karkoli drugega. Nasade je nato od trate smiselno ločevati z vrtno obrobo. Sama rada uporabljam ALU-robnike, ki naj imajo možnost spajanja drug na drugega in količenja v zemljo. Takšna rešitev poenostavi košnjo.
Ob hiši je pogosto tudi pas prodnikov, iz katerega večkrat poganja trava. To se zlahka reši, če podnje položimo črno folijo ali tanko plast betona. Vendar so vse te napake dokaj majhne in ne ogrožajo našega vrta in duševnega zdravja. Največja napaka je, da ljudje ne načrtujejo ne razmislijo vnaprej, kaj bi si želeli v vrtu in kako ga bodo uporabljali. Dobra priprava je polovica izvedbe.

Okolica hiše zahteva tudi vzdrževanje. Kakšno ureditev bi svetovali tistim, ki bi želeli imeti z njo čim manj dela, in kakšna zahteva največ vzdrževanja?

Vsak vrt bo lep, če se bo nekdo z njim ukvarjal. Tudi če bo zgolj trava in nič drugega, jo bo treba pokositi. Lahko si umislimo robotsko kosilnico in potem še tega dela ne bo. Vendar iskreno – zelenici pred hišo težko rečemo vrt, saj nima nobene vsebine. Več rastlin ne pomeni nujno več dela, pomembni sta izbira pravih vrst in sajenje na pravo lego. Vse pa potrebujejo enkrat na leto gnojenje in obrezovanje. Pomembna je tudi izbira kakovostnih materialov, s katerimi si lahko prihranimo marsikateri strošek in čas pri vzdrževanju okolice. Pomembno je, da naročnik realno premisli, koliko časa in energije bo posvetil svojemu vrtu, da mu bo vzdrževanje v veselje in ne v breme.

Katja Žnidar
Fotografije arhiv Sare Peternel

Nekoč ozek in senčen hodnik je zdaj prava pot dobrodošlice. Izbrane rastline so večinoma zimzelene, tako da je vhod lep v vseh letnih časih.